Zimski vzpon na Triglav s sončnim vzhodom

Malo čez polnoči startamo iz Krme. Polna luna nam prijetno sveti na poti in že po eni uri hoje si na noge damo dereze zaradi poledenele poti. Ni mraza, kar nas malo zaskrbi kako bo na vrhu. Že pod Prgarco sneg ponekod ne drži. Na srečo postaja bolj hladno in s tem tudi hoja bolj prijetna. Zagrizemo še v zadnjo strmino in pridemo do Triglavskega doma na Kredarici. Nekaj časa si vzamemo za topel čaj in počitek, nato se opremimo za na vrh Triglava. Stopinje so ravno prav trde, lepo se da popikat s cepini. Višje na grebenu je kakšna jeklenica tudi zunaj in prav pride za pomoč z rokami. Ko pridemo na vrh, se že dela dan in nebo počasi ožari. Gledamo v daljavo v čarobno obarvano nebo, ko se pokažejo prvi sončni žarki. Ko stojiš na vrhu najvišje gore Slovenije in gledaš  zlato rdeče, oranžne barve, ki se mešajo z belino vrhov, imaš občutek, da si nekje v pravljici, vse skupaj postane prav nezemeljsko. Ne moti nas ne mraz, ne veter, ker lahko samo stojiš in gledaš, kako se nebo spreminja v nov dan. Topli sončni žarki nas spomnijo, da nas čaka  še zahteven spust do Kredarice, kjer je treba biti pozoren prav na vsak korak. Napake si ne smeš privoščiti. In šele v dolini začutiš utrujenost po neprespani noči. Takrat se zaveš, da si doživel nekaj posebnega, neko čarobnost tega sveta, ki ti bo za vedno ostala v spominu.