Potepali smo se po Brenti. Imeli smo lepo vreme, čudovite razglede in nasmejane obraze.

Se nam naslednje leto pridružiš in uživaš tudi ti?

Spet smo se potepali po Franciji in delček po Švici. En teden smo stanovali v apartmajski hiši v gorskem mestu Chamonix, znanem zaradi Mont Blanca, ki se dviga nad mestom. Povzpeli smo se do nekaj najlepših ledeniških jezer, se odpeljali s tramvayem Mont Blanc na 2300m in peš nadaljevali do ledenika in koče Tete Rousse na 3167m, kjer je izhodišče za Mont Blanc. Obiskali smo ledeno jamo na ledeniku Mer de Glace, se približali ledeniku Argentiere in se povzpeli do slapa, ki ima poleg še na ogled krasno jamo. Nahodili smo se po balkonskih poteh na višini okoli 2000 do 2500m z razgledom na masiv Mont Blanca, z gondolo smo se odpeljali na Aiguille di Midi na 3800m in ga gledali čisto od blizu. Peš smo nadaljevali po balkonski poti do Montenversa s fantastičnim razgledom na Dru. Odpravili smo se na družinsko ferati, ki se konča s 30m visečim mostom, za konec pa na švicarski francoski meji še na razgledno točko na 2900m, za katero se je bilo treba kar potruditi po lestvah. Na trekingu je bilo poleg hoje in čudovitih razgledov še polno smeha in zabave in IMELI SMO SE FAJN. Greš drugo leto z nami???

Napovedali so lep vikend. V dolini Lužnice nisem bila že nekaj časa, pa se odpravim tja gor kar sama. Včasih je tudi to prav prijetno. Hoditi brez cilja, greš kamor te srce vleče. Na koncu sem pristala na Vrhu nad Peski in ko sem se vračala se vzpnem še na Maselnik. Čeprav je sijalo sonce je bila pot ves čas trda in ledena, ravno prav, da so dereze dobro prijele. V nedeljo pa s Soškimi tečajniki še malo poplezat po slapovih, preden se led stopi.

Ko greš s prijateljem po 40 letih na naše Mojstrovke obujat spomine. Res je naša, saj smo imeli v mladih letih vsaj 10 let poleti in pozimi na Vršiču planinski tabor in vsakokrat smo obiskali tudi Mojstrovko po različnih smereh. In ko za nagrado dobiš še kičasto vreme je dan popoln.

Tokrat gremo na Krn kar po grapi. Super razmere, ravno prav trdo, na vrhu se je zjasnilo. Čeprav so napovedali močan veter, je bila na vrhu le sapica, pri koči pa prav prijetno toplo.

Vsaka noč je bila bolj svetla in padla je odločitev, grem na Krn ob sončnem zahodu in ob svetli polni luni nazaj. Skupaj z reševalcem in fotografom Miljkotom, ki je imel enake plane se zaženeva v precej sončen Krn. Vročina ni popustila do zadnje tretjine, čeprav je šele januar. Ko sva bila skoraj pri koči se je začelo na nebu barvati od zahajajočega sonca. Pohitela sva na vrh in uživala v nebeških barvah.

Napovedan je bil sončen vikend in razmišljava kam gremo, da bo bolj samotno. Prijatelji iz Nove gorice teh krajev ne poznajo preveč dobro, pa izbereva Zeleni vrh nad Tolminskim ravnam. Cilj je bil dobro izbran saj smo srečali samo enega turnega smučarja. Prekrasen sončen dan, brez vetra in za januar kar pretoplo. Razgledi pa daleč, daleč naokrog.

Punce so se potrudile in prišle k nam v Krn iz Bohinja, čez mnogo vrhov. Ostala je še ena želja po Rdečem robu, pa smo ji izpolnili željo. Naslednji dan smo se odpravili po grebenih nad vasjo Krn od Stadorja, Rdečega roba do Škofiča. Super tura z božanskimi razgledi, soncem, modrim nebom, brez vetra, dobra družba z veliko smeha in dobre volje. 

Podali smo se v Zahodne Julijske Alpe na Špik Hude police in nadaljevali po ferati Pot Leva do ostenja Montaža. Ta pot me je vedno očarala, ker je lepo speljana po policah, hodiš po divjem svetu, občuduješ ogromne stene nad sabo, vmes ti delajo družbo kozorogi, ki te spremjajo in ti pozirajo. Vsekakor je to pot, ki te ne pusti hladnega in se vedno vrneš domov bolj bogat in nabit z novo energijo. Še se vrnemo.